Povečana čustvena intenzivnost:
Ena najbolj osupljivih značilnosti Bidartovega jezika v Ojdipu je njegov močan čustveni naboj. Predstava je polna strastnih izbruhov, bolečih jokov in srce parajočih žalostink. Ta povečana čustvena intenzivnost odraža skrajni psihološki pretres, ki ga doživljajo liki, zlasti sam Ojdip. Bidartov jezik zajame surovo in visceralno naravo njunih čustev ter bralca potegne v globino njihovega trpljenja.
Figurativni jezik:
Bidartova uporaba figurativnega jezika je še en ključni element njegovega sloga v Ojdipu. Za ustvarjanje živih in evokativnih podob uporablja široko paleto figurativnih pripomočkov, vključno z metaforami, primerjavami in personifikacijami. Te figurativne naprave besedilu dodajo plasti pomena in globine, kar Bidartu omogoča raziskovanje zapletenih tem in čustev na niansiran in posreden način.
Sodobne pesniške tehnike:
Bidart v svojo pripoved Ojdipa vključuje tudi različne sodobne pesniške tehnike. Te tehnike vključujejo prosti verz, razdrobljeno sintakso in moteče prelome vrstic. Z odmikom od tradicionalnih pesniških oblik in struktur Bidart izziva pričakovanja bralcev in ustvarja občutek nujnosti in neposrednosti, ki povečuje učinek čustvene intenzivnosti predstave.
Na splošno je za jezik in slog Ojdipa Franka Bidarta značilna čustvena intenzivnost, uporaba figurativnega jezika in vključevanje sodobnih pesniških tehnik. S temi elementi Bidart ustvari močno in ganljivo preoblikovanje klasične grške tragedije, pri čemer zajame brezčasne teme usode, trpljenja in iskanja resnice.