Oda poudarja, da so tudi najmočnejše sile podvržene usodi, saj »Zevs vihti strelo v svojih neustavljivih rokah« in »moč groma trese zemljo«. Ta podoba krepi prevlado božanskih moči nad človeškim obstojem.
Refren razmišlja tudi o minljivosti človeškega življenja in dosežkov, ki so na koncu obsojeni na to, da zbledijo v pozabo. Nesmiselnost človeških prizadevanj proti usodi je ganljivo izražena v vrstici:"Kajti upi smrtnikov so kratki in tisti, ki so uživali srečo, se kmalu spotaknejo in padejo." To izraža minljivo in nepredvidljivo naravo življenja ter poudarja nepomembnost človeških bojev v veliki shemi usode.
Oda 1 tako postavlja oder za odvijajočo se tragedijo v Antigoni in nakazuje, da so liki ujeti v neizogibno mrežo usode, ki so jo spletli bogovi. Napoveduje bližajočo se pogubo in nesmiselnost njihovih poskusov, da kljubujejo božanskemu redu, s čimer poglablja vpliv in odmevnost tem predstave.