1. Življenje kot igra: Samospev se začne s primerjavo sveta z odrom, kar nakazuje, da je življenje kot gledališka predstava. Shakespeare pooseblja svet kot »oder«, kjer ljudje igrajo svoje vloge igralcev v predstavi.
2. Sedem dob človeka: Govornik, Jacques, nato nadaljuje z opisom sedmih obdobij ali obdobij človekovega življenja, od katerih ima vsaka svoj edinstven niz značilnosti in izzivov. Te stopnje so:
- Otroštvo: Jokava in nemočna kot dojenček.
- Šolski fant: Nerad hodi v šolo in nosi polno torbo knjig.
- Ljubimec: Poln strasti, čustev in zaljubljenega vzdihovanja.
- Vojnik: Ambiciozen, ponosen in pripravljen na boj za čast.
- Pravosodje: Postati moder in resen sodnik, poln modrosti in izkušenj.
- Starost: Slaboten in pozabljiv, s šibkim telesom in zakrknjenim umom.
- Drugo otroštvo: Kot dojenček, vendar brez zob in z zatemnjenimi očmi, ki dosega zadnjo stopnjo življenja.
3. Igranje vlog: Shakespeare poudarja performativni vidik življenja in predlaga, da ljudje skozi življenje igrajo različne vloge, tako kot igralci igrajo različne like v predstavi.
4. Življenjska uspešnost: Samospev izpostavlja različne faze in preobrazbe človeškega življenja ter nakazuje, da ima vsak človek svojo edinstveno vlogo v velikem gledališču življenja.
5. Univerzalnost: Shakespearov opis sedmih človeških obdobij nakazuje, da so te stopnje univerzalne in veljajo za vse ljudi, ne glede na njihove okoliščine.
6. Efemerna narava življenja: Samospev poudarja minljivo in minljivo naravo življenja, saj vsaka faza prehaja v naslednjo, tako kot se prizori menjavajo v predstavi.
7. Kontrast: Shakespeare primerja različna življenjska obdobja, od nedolžnosti otroštva do modrosti starosti, s čimer ponazarja dinamično in nenehno spreminjajočo se naravo človeškega obstoja.
V bistvu odlomek posreduje filozofski in gledališki pogled na življenje, vleče vzporednice med svetom in odrom ter poudarja razvijajoče se vloge, ki jih posamezniki igrajo na svoji življenjski poti.