- Uradni in povišani jezik: Shakespeare skozi igro uporablja formalen in vzvišen jezik, pri čemer številni liki govorijo v zelo poetičnem in retoričnem jeziku. Ta povišana dikcija je primerna za postavitev igre v stari Rim in njeno osredotočenost na močne politične osebnosti in dogodke.
- Retorični pripomočki: Shakespeare v Juliju Cezarju veliko uporablja retorične pripomočke, vključno s primerjavami, metaforami, personifikacijo, aliteracijo in antitezo. Te naprave mu omogočajo ustvarjanje živih podob, poudarjanje pomembnih tem in povečanje čustvenega vpliva igre.
- Kontrastni slogi: Shakespeare uporablja različne sloge dikcije za razlikovanje med različnimi liki in družbenimi razredi. Na primer, navadni ljudje in osebe nižjega ranga pogosto govorijo v preprostejšem in bolj neposrednem jeziku, medtem ko plemiči in senatorji uporabljajo bolj zapleten in izpopolnjen jezik.
- Simbolika: Shakespeare skozi igro uporablja simbolni jezik in podobe, da dejanju doda globino in pomen. Na primer, pojav vedeževalca in njegova opozorila ter simbolika krvi in vode igrajo pomembno vlogo v temah in napovedih predstave.
- Različni registri: Shakespeare pri Juliju Cezarju uporablja širok razpon registrov, od vzvišenega in poetičnega jezika do zemeljskega in pogovornega govora. Ta raznolikost registrov odraža raznolikost likov in situacij v igri ter pomaga ustvariti realističen in prepričljiv dramski svet.
Na splošno Shakespearovo dikcijo v Juliju Cezarju zaznamujejo formalnost, retorična prefinjenost, kontrasti med različnimi liki in družbenimi razredi, uporaba simbolizma in širok besedni zaklad.