Stanislavski je verjel, da je utemeljitev bistvena za igralce, da ustvarijo resnične in verjetne predstave. Trdil je, da igralci ne bi smeli zgolj upodabljati čustev in dejanj, opisanih v scenariju, ampak bi morali razumeti tudi temeljne razloge za ta čustva in dejanja. S tem bi se lahko igralci globlje povezali s svojimi liki in naredili svoje predstave bolj čustveno odmevne.
Stanislavski je razvil številne tehnike, ki igralcem pomagajo razviti utemeljitev svojih likov. Te tehnike so vključevale:
- Improvizacija :Igralci bi improvizirali prizore iz življenja svojih junakov, raziskovali njihove misli, občutke in odnose.
- Biografija lika :Igralci bi napisali podrobno biografijo svojega lika, vključno s podatki o otroštvu, družini, izobrazbi, delovni zgodovini in odnosih.
- Čustveni spomin :Igralci bi se opirali na lastne osebne izkušnje, da bi našli čustva, podobna tistim, ki so jih doživljali njihovi liki.
Z uporabo teh tehnik so lahko igralci razvili globoko in niansirano razumevanje svojih likov in ustvarili predstave, ki so bile resnične in verjetne.
Tu je nekaj primerov, kako se lahko utemeljitev uporablja pri ukrepanju:
- V prizoru, kjer je lik jezen, lahko igralec upraviči jezo s tem, da si predstavlja, da se lik počuti razočarano in nemočno, ker mu je bilo odrečeno nekaj, kar si želi.
- V prizoru, kjer lik joče, lahko igralec upraviči solze tako, da si predstavlja, da je lik preplavljen zaradi žalosti ali žalosti.
- V prizoru, kjer se lik smeji, lahko igralec upraviči smeh tako, da si predstavlja, da se lik počuti veselo ali olajšano.
Z razumevanjem upravičenosti čustev in dejanj svojih likov lahko igralci vnesejo večjo globino in pristnost v svoje predstave ter ustvarijo bolj verodostojno in privlačno izkušnjo za občinstvo.