1. Pritožba na Ojdipovo sodbo :Kreon začne s sklicevanjem na Ojdipov sloves modrosti in pravičnosti, rekoč:"Poznan si po svoji modrosti in poštenosti in zato prihajam k tebi s to prošnjo." To priznava Ojdipu avtoriteto in mu laska, zaradi česar je bolj dojemljiv za Kreontove besede.
2. Poudarjanje sorodstva :Kreont opozarja na dejstvo, da je Polinejk kljub njuni odtujenosti Ojdipov sin. Pravi:"Čeprav ti je storil krivico, je še vedno tvoj sin in po zakonih narave in sorodstva si dolžan poslušati njegove prošnje." To Ojdipa spomni na njegove očetovske odgovornosti in družinske vezi.
3. Poudarjanje Polinejkovega kesanja :Kreont nato poudari, da Polinejk obžaluje svoja pretekla dejanja in se je pripravljen popraviti. Pravi:"Prihaja v prošnji, priznava svoje napake in prosi le, da bi bil uslišan." To upodobi Polinejka v bolj sočutni luči in omili Ojdipovo jezo do njega.
4. Nuja in možne posledice :Kreon opozori Ojdipa, da bi zavrnitev poslušanja Polinejka lahko imela resne posledice, rekoč:"Če ga zavrneš, lahko povzročiš več škode sebi, svoji družini in mestu." To ustvarja občutek nujnosti in nakazuje, da je v Ojdipovem interesu, da vsaj prisluhne temu, kar ima Polinejk povedati.
5. Poziva k empatiji in sočutju :Končno se Kreon obrne na Ojdipovo empatijo in sočutje z besedami:"Pomislite na bolečino, ki bi jo občutili, če bi bili na Polinekovem položaju. Ali ne bi želeli, da vas lastni oče posluša?" To se dotakne Ojdipovega čuta za človečnost in ga spomni, da si tudi tisti, ki so se zmotili, zaslužijo priložnost, da jih slišijo.
Na koncu je kombinacija teh argumentov, zlasti poudarek na sorodstvu in morebitnih posledicah, tista, ki prepriča Ojdipa, da privoli slišati Polinejkove besede.