1. Osebne anekdote: Wallace skozi svoj govor deli osebne anekdote, ki jih črpa iz lastnih izkušenj in spominov. S tem ustvari občutek intimnosti z občinstvom in jim omogoči, da se povežejo z njegovim zornim kotom in izkušnjami.
2. Čustveni jezik: Wallace uporablja evokativen jezik, ki nagovarja čustva in izzove močan čustven odziv občinstva. Uporablja besede in besedne zveze, ki ustvarjajo občutek nujnosti, skrbi in razmisleka, zaradi česar je govor oseben in vpliven.
3. Empatičen ton: Wallace skozi govor sprejema empatičen ton, ki izraža globoko razumevanje izzivov in zapletenosti življenja. Izkazuje sočutje do težav, s katerimi se soočajo posamezniki, kar odmeva pri občinstvu na osebni ravni in daje občutek, da so vidni in razumljeni.
4. Ranljiva skupna raba: Wallace deli ranljive trenutke in vpoglede iz svojega življenja ter priznava svoje napake, negotovosti in napake. Ta ranljivost gradi zaupanje in povezavo z občinstvom ter jih spodbuja k razmišljanju o lastnih izkušnjah in ranljivostih.
5. Humor: Wallace v svoj govor vključi trenutke humorja, z ironijo in duhovitostjo pritegne občinstvo in naredi svoje točke primerljive in nepozabne. Humor lahko pomaga ublažiti napetost in narediti govor bolj prijeten za občinstvo.
Z uporabo teh strategij David Foster Wallace učinkovito uporablja patos, da pritegne čustva svojega občinstva, ustvari občutek osebne povezanosti in poudari pomen pozornosti, samozavedanja in sočutja v vsakdanjem življenju.