To sveto svetišče, blagi greh je to:
Moje ustnice, dva zardela romarja, pripravljena stojita
Da zgladi ta grobi dotik z nežnim poljubom."** (Romeo, 2.2.75-78)
Ta odlomek namiguje na krščansko tradicijo poljubljanja svetih predmetov kot znak spoštovanja. Romeo Julijine ustnice primerja s svetiščem, svoj poljub pa s poljubom romarja. Ta aluzija nakazuje, da Romeo vidi Julijo kot sveto in čisto bitje.
* **"Ampak, mehko, kakšna svetloba se prebija skozi tisto okno?
To je vzhod in Julija je sonce."** (Romeo, 2.2.2-3)
Ta odlomek namiguje na svetopisemsko zgodbo o oznanjenju, v katerem angel Gabriel pove Mariji, da bo rodila Jezusa. V tem odlomku Romeo Julijo primerja s soncem, kar nakazuje, da jo vidi kot vir svetlobe in upanja.
* **"O, spregovori še enkrat, sveti angel, kajti ti si
Tako veličastno kot ta noč, biti nad mojo glavo
Kot je krilati glasnik nebes
Do belo obrnjenih začudenih oči
Smrtnikov, ki padejo nazaj, da bi ga pogledali
Ko prehiteva lenobne oblake
In jadra v nedrju zraka."** (Romeo, 2.2.26-32)
Ta odlomek namiguje na svetopisemsko zgodbo o angelu Gabrielu, ki se je prikazal Mariji. Romeo Julijo primerja s krilato glasnico nebes, kar nakazuje, da jo vidi kot božansko bitje.
* "Vzdi lepo sonce in ubij zavistno luno
Ki je že bolan in bled od žalosti." (Romeo, 2.2.4)
Romeo Julijo opisuje kot sonce, zaradi katerega luna postane bleda in ji zavida njeno prisotnost. To bi lahko razumeli kot primerjavo s Seleno, grško boginjo lune, ki naj bi bila zaljubljena v boga sonca Heliosa.