1. Ironija: Uporaba besed ali besednih zvez, ki prenašajo pomen nasprotno njihovemu dobesednemu pomenu. Lahko je verbalno, situacijsko ali dramatično. Na primer, politik, znan po korupciji, govori o poštenosti.
2. Pretiravanje: Pretiravanje ali povečevanje nekaterih vidikov subjekta, da bi poudarilo njegovo nesmiselnost. Pomislite na politično risanko, ki prikazuje politika kot karikaturo z velikansko glavo in drobnim telesom.
3. Humor: Uporaba duhovitosti, sarkazma ali nesmiselnosti, da se občinstvo nasmeji ali nasmehne. To je lahko subtilna, temna ali slap palčka, odvisno od vrste satire.
4. Kritika: Osnovni namen satire je kritizirati ali izpostaviti pomanjkljivosti in neuspehe posameznikov, institucij ali družbe. To je mogoče storiti z zasmehovanjem, posmehom ali celo z nežnim pritiskom.
Pomembna opomba: Ti elementi se ne pojavljajo vedno v enaki meri. Nekatera satira je morda težja na ironiji, drugi pa se bolj zanašajo na pretiravanje. Specifična mešanica določa ton in učinkovitost satire.