1. Uporaba leitmotivov:
Mozart je uporabil lajtmotive, ki so ponavljajoče se glasbene teme, povezane z določenimi liki, predmeti ali čustvi, da bi ustvaril glasbene povezave in poudaril pripoved. Na primer, v Čarobni piščali je glavni motiv za Sarastra, modrega velikega duhovnika, počasna, slovesna melodija, medtem ko je za Kraljico noči značilna hitra, vznemirjena tema. Ti glasbeni motivi pomagajo pri ugotavljanju identitete likov in usmerjajo čustveni odziv občinstva nanje.
2. Glasbeni kontrast in sopostavitev:
Mozart je spretno uporabil glasbeni kontrast in jukstapozicijo, da bi povečal dramatično napetost in posredoval kontrastna čustva. Na primer, v Don Giovanniju je lahkotna, igriva glasba prvega dejanja v ostrem kontrastu s temačno in slutečo glasbo drugega dejanja, ki odraža premik od mladostne lahkomiselnosti k moralnemu maščevanju. Takšni kontrasti ustvarjajo občutek dramatičnega pričakovanja in poudarjajo čustveno težo odvijajočih se dogodkov.
3. Arije in ansambli:
Mozartove opere vsebujejo bogato paleto arij, duetov, triov in drugih ansambelskih del, ki prispevajo k dramatičnemu napredovanju zapleta. Zlasti arije služijo kot trenutki čustvenega izražanja posameznih likov, ki jim omogočajo, da prenesejo svoje notranje misli in občutke. V ansamblih medsebojno delovanje in igra vokalnih linij ustvarja dramatično napetost in pospešuje zgodbo.
4. Harmonični premiki in disonanca:
Mozartove opere so znane po svojem harmoničnem bogastvu in uporabi kromatične harmonije, ki lahko ustvari občutek napetosti, negotovosti ali suspenza. Učinkovito je uporabil harmonične premike in disonanco, da bi zrcalil čustvena stanja likov in povečal dramatičen učinek nekaterih prizorov. Na primer, prizor Donne Anne, ki zasleduje Don Giovannija v Don Giovanniju, je značilna intenzivna harmonična nestabilnost, ki povečuje napetost do dramatičnega spopada med obema.
5. Orkestrski interludiji in recitativi:
Mozartove opere vključujejo tako recitative kot orkestralne interludije, ki igrajo ključno vlogo pri razvoju zapleta. Recitativi, sestavljeni iz zapetega govora solista ob redki inštrumentalni spremljavi, zagotavljajo pripovedno ekspozicijo in poganjajo zgodbo naprej. Orkestrski interludiji pa ponujajo glasbeni komentar ter ustvarjajo razpoloženje in vzdušje, s čimer stopnjujejo dramatičen učinek ključnih prizorov.
S spretno uporabo teh glasbenih struktur in odnosov je Mozart svoje opere povzdignil nad preprosto zabavo in jih spremenil v močna dramska dela, ki čustveno in intelektualno odmevajo pri občinstvu. Njegova uporaba glasbe za izboljšanje zapleta in poglobitev karakterizacije ostaja zaščitni znak njegovega opernega genija in je vplivala na operne skladatelje že več generacij.