1. Refren:
- Zbor je bila skupina igralcev, ki so komentirali in se odzivali skozi igro.
- Peli so, plesali in včasih komunicirali z glavnimi junaki.
- Zbor je pogosto izražal skupnostni glas in čustva skupnosti v kontekstu igre.
2. Maske:
- Igralci v grškem gledališču so z maskami upodabljali različne like in čustva.
- Maske so izražale identiteto junaka, spol, družbeni status in čustvena stanja.
- Omogočajo hitre spremembe znakov in izboljšano vizualno predstavitev.
3. Kostumi:
- Kostumi so bili sestavni del ugotavljanja identitete likov in njihovega družbenega statusa.
- Dodelani kostumi so predstavam dodali vizualni spektakel.
- Uporaba barve, blaga in okraskov je pomagala razlikovati med liki.
4. Mimetični ples:
- Grški igralci so vključili stilizirane plesne gibe, da bi izrazili čustva, posredovali pripovedi in izboljšali dramatične situacije.
- Mimetični ples je zagotovil fizično interpretacijo besedila in okrepil čustveno vsebino.
5. Glasba:
- Glasba je bila pomemben element, ki je pogosto zagotavljala čustveno vzdušje in kontekst.
- Glasbila, kot so lira, flavta in aulos, so bila uporabljena za spremljavo, ustvarjanje razpoloženja in krepitev dramatičnih trenutkov.
6. Pripovedovanje in struktura:
- Grško gledališče je sledilo strukturirani pripovedi, običajno razdeljeni na tri dele:protasis (uvod), epitasis (raščajoči konflikt) in catastasis (zaključek).
- Predstave so raziskovale teme, kot so usoda, pravica, božje maščevanje in človeška narava.
7. Deus Ex Machina:
- Uporaba "boga iz stroja" (deus ex machina) je postala konvencija za reševanje konfliktov ali uvedbo božanskih posegov.
- Žerjavu podobna naprava je na oder spustila igralca, ki je predstavljal božanstvo, ki simbolizira božanski element, ki rešuje zapletene situacije.
8. Scenski elementi:
- Grško gledališče je pogosto uporabljalo minimalno kuliso.
- Skene, stavba v zadnjem delu odra, je služila kot ozadje za predstave in omogočala vhode in izhode.
- Obstajali so tudi ekkyklema (valjajoča se ploščad, ki razkriva prizore v zaprtih prostorih) in periaktoi (vrteče se prizme, ki spreminjajo ozadje).
9. Vrste znakov:
- Grško gledališče je predstavljalo različne tipe osnovnih likov, kot so junak, zlobnež, modri starešina, zaupnik in mlada ljubimca.
- Ti arhetipski liki so zadovoljili pričakovanja občinstva in poenostavili pripovedovanje.
10. Vloga občinstva:
- Grško gledališče je poskrbelo za veliko občinstvo v amfiteatrih na prostem, kot je znano Dionizovo gledališče v Atenah.
- Odziv občinstva in sodelovanje sta bila ključnega pomena. Grška beseda "theatron" pomeni prostor za gledanje, kar odraža bistveno vlogo občinstva v antičnem gledališču.
Te tehnike in konvencije so prispevale k dinamičnim in močnim gledališkim izkušnjam stare Grčije, zaradi česar je grško gledališče imelo temeljni vpliv na zahodno gledališče in dramske tradicije.