* Brutalnost policije: Posnetek je pokazal, kako beli policisti z očitnim neupoštevanjem zakona in človeške spodobnosti napadajo miroljubne protestnike s solzivcem, palicami in celo konji. Nasilje je bilo šokantno neizzvano in na videz naključno ter je razkrilo globoko zakoreninjen rasizem in predsodke, ki so obstajali na jugu.
* Samo število protestnikov: Pohodi v Selmi so bili množični, udeležilo se jih je več tisoč ljudi. To je pokazalo široko podporo volilnim pravicam in odločenost Afroameričanov, da se borijo za enakost.
* Čisto nasprotje "idealni" Ameriki: Slike pohodov in nasilja nad protestniki so bile v ostrem nasprotju s podobo Amerike kot demokratične in pravične države. Posnetek je izpodbijal pripoved o družbi daltonistov in v ospredje nacionalne pozornosti postavil resničnost rasne diskriminacije.
* Moč televizije: Televizija je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja še relativno nov medij in njena sposobnost prenosa dogodkov v živo je imela močan vpliv. Gledanje dogajanja v Selmi na njihovih zaslonih je prineslo boj za državljanske pravice v dnevne sobe Američanov, kar je ustvarilo občutek neposrednosti in osebne povezanosti s tem vprašanjem.
Pohodi Selma in televizijsko poročanje o nasilju so igrali ključno vlogo pri spreminjanju javnega mnenja in na koncu pripeljali do sprejetja zakona o volilnih pravicah iz leta 1965.
Pomembno je omeniti, da čeprav je posnetek šokiral številne Američane, je bilo še vedno veliko tistih, ki so ostali ravnodušni ali celo nasprotovali gibanju za državljanske pravice. Dogodki v Selmi pa so bili prelomnica v boju za rasno enakost in še naprej služijo kot močan opomin o pomenu boja za pravičnost in enakost.