1. Dramatična ironija:
* Hamletova navidezna norost: Občinstvo se zaveda, da se Hamlet pretvarja, da je nor, liki na odru, zlasti Klavdij in Polonij, pa ne. To ustvarja občutek pričakovanja in negotovosti glede Hamletovih resničnih namenov in možnih posledic njegovih dejanj.
* Klavdijeva krivda: Klavdij, čeprav je navzven videti samozavesten, se nenehno zaveda svojega zločina in se boji razkritja. Občinstvo, ki se zaveda njegove krivde, razume težo vsake situacije in pričakuje njegov propad.
* Uspešnost igralcev: Igra znotraj igre, "Mišolovka", je odlično orodje za ustvarjanje napetosti. Občinstvo ve, da je namen predstave razkriti Klavdijevo krivdo, vendar ne vemo, kako se bo Klavdij odzval. To doda plast dramatične ironije in poveča napetost.
2. Negotovost in napeti scenariji:
* Hamletovo potovanje v Anglijo: Hamletov nenaden odhod v Anglijo s Klavdijevim pismom, ki zahteva njegovo smrt, ustvari občutek nujnosti in strahu za Hamletovo varnost. Občinstvo se sprašuje, ali bo Hamlet preživel in kako se bo izognil tej zaroti.
* Ofeliina norost: Ofelijin padec v norost, ki ga sprožita Polonijeva smrt in Hamletova zavrnitev, je srce parajoč in napet preobrat dogodkov. Njeno krhko stanje in negotovost njene usode prispevata k splošni napetosti dejanja.
* Odkritje Polonijevega trupla: Odkritje Polonijevega trupla, skritega v kraljevi sobi, povzroči občutek šoka in zmede. Posledice za Hamleta in Klavdija so nejasne, zato se občinstvo spopada s posledicami in pričakuje nadaljnji konflikt.
3. Povečanje vložkov:
* Hamletov spor s Klavdijem: Hamletova prevara in njegova vse večja odločenost, da maščuje očetovo smrt, povečata njun konflikt. Vsaka interakcija med njima je nabita z napetostjo in strahom, saj gledalci pričakujejo silovit spopad.
* Polonijev umor: Smrt Polonija, lika, ki je sprva videti neškodljiv, stopnjuje vložke v igri in naredi Hamletova dejanja videti vse bolj nevarna. Prav tako nakazuje, da postajajo posledice Hamletovih odločitev vse resnejše.
* Laertova grožnja: Uvedba Laerta, Polonijevega maščevalnega sina, dodaja še eno plast konflikta v že tako napeto situacijo. Njegova želja po maščevanju in morebitno zavezništvo s Klavdijem ustvarjata nevarno in nepredvidljivo dinamiko.
Na splošno je 4. dejanje Hamleta mojstrski prikaz, kako je mogoče zgraditi napetost s kombinacijo dramatične ironije, negotovosti in naraščajočih vložkov. Pušča občinstvo nenehno na trnih v pričakovanju naslednjega obrata dogodkov in posledic Hamletovih dejanj.