Argumenti, da je duh resničen:
* Kontekst predstave: Predstava je bila napisana v času, ko je bilo prepričanje v duhove in nadnaravno razširjeno. Shakespeare je verjetno nameraval duha resno jemanje njegovega občinstva.
* Hamletove reakcije: Hamleta globoko vpliva na videz in sporočilo duhov. Vidno ga pretresejo in ga poganjajo Ghostove razodetja.
* Znanje duhov: Ghost ponuja posebne in natančne informacije o dogodkih, ki vodijo do njegove smrti, vključno s podrobnostmi, ki bi jih vedel samo storilec.
* Vpliv duhove: Ghost neposredno vpliva na Hamletova dejanja in ga poziva, naj se maščeva njegovem umoru.
Argumenti, da je duh figura Hamletove domišljije:
* Hamletovo duševno stanje: Hamlet je že težaven in melanholičen, preden se pojavi duh. Morda je nagnjen k halucinacijam ali zablodam.
* Namen duhove: Glavni namen duhov je spodbuditi maščevanje, ki je tema, ki poteka v celotni predstavi. Lahko bi trdili, da je duh manifestacija Hamletove želje po maščevanju.
* Fizična oblika duhove: Videz duhov je opisan kot bledo in spektralno, kar bi lahko razlagali kot halucinacijo in ne kot otipljivo bitje.
* Reakcije drugih znakov: Drugi liki, kot sta Horatio in Marcellus, so skeptični do obstoja duhov.
Dvoumnost:
Shakespeare namerno pušča naravo duha dvoumne. Ta dvoumnost služi več namenom:
* Izboljša igro in skrivnost.
* Omogoča več interpretacij in občinstvo vključi v kritično razmišljanje.
* Očitno odraža negotovost Hamletovega stanja duha.
Sklep:
Navsezadnje, ali je duh resničen ali ne, je ostalo vprašanje, o katerem se lahko odloči vsak posameznik. V besedilu ni dokončnega odgovora. Shakespearov genij je v ustvarjanju prepričljivega in dvoumnega značaja, ki spodbuja tako prepričanje kot dvom, kar prispeva k trajni moči in zapletenosti predstave.