Klasični tragični junak kaže naslednje značilnosti:
1. Hamartia (Napaka):
Junak ima tragično napako, ki prispeva k njihovemu propadu. To je lahko aroganca, pretirana ambicioznost, ponos, nepremišljenost ali napačno prizadevanje za plemenit cilj.
2. Hrabri (pretirani ponos):
Junakov ponos in samozavest jih privedeta do tega, da prekoračijo meje in kljubujejo usodi ali moralnim načelom.
3. Anagnorisis (prepoznavanje):
Na neki točki zgodbe junak doživi trenutek samozavedanja in spozna svojo napako ali posledice svojih dejanj.
4. Peripeteja (Preobrat sreče):
Junak zaradi svoje tragične napake doživi nenadno spremembo v usodi, pogosto z vrhunca na nizko.
5. Katarza (očiščenje):
Občinstvo občuti usmiljenje in strah, ko je priča junakovemu trpljenju in propadu, kar vodi do katarzične sprostitve čustev.
Primeri klasičnih tragičnih junakov:
a) Oedipus Rex (Kralj Ojdip) Sofokleja: Ojdip nevede izpolni prerokbo tako, da ubije očeta in se poroči z materjo. Njegova tragična napaka je pretiran ponos in zanašanje na svoj intelekt.
b) Macbeth Williama Shakespeara: Macbethova ambicija in želja po moči ga pripeljeta do vrste nasilnih dejanj. Njegova tragična napaka je nesposobnost obvladovanja svojih želja.
c) Hamlet Williama Shakespeara: Hamletov notranji konflikt in obotavljanje pri ukrepanju prispevata k njegovemu tragičnemu padcu. Njegova tragična napaka je v pretiranem razmišljanju in neodločnosti.
V sodobni literaturi in pop kulturi se arhetip tragičnega junaka še naprej raziskuje in prilagaja ter temu trajnemu konceptu dodaja nove razsežnosti in kompleksnosti.