Elizabetinska drama je bila znana po svoji raznolikosti in eksperimentiranju, ena od njenih značilnih značilnosti pa je bilo pogosto mešanje komičnih in tragičnih elementov znotraj iste igre. Ta tehnika, pogosto imenovana tragikomedija, je dramatikom omogočila raziskovanje širokega spektra čustev in tem ter ustvarjanje zapletenih in dinamičnih gledaliških izkušenj za občinstvo.