Tu so ključne posledice teh govoric:
1. Dvomi in sumi: Besede refrena posejejo seme dvoma v Ojdipov um. Začne dvomiti v uradno zgodbo o Laiusovi smrti in se sprašuje, ali je morda kaj več, kot se zdi na prvi pogled. To ga postavi na pot raziskovanja, da bi odkril resnico.
2. Iskanje resnice: Ojdip, ki ga ženeta njegova radovednost in čut za pravičnost, se poda na neusmiljeno iskanje, da bi razkril resnične okoliščine Lajevega umora. Posvetuje se z vidcem Tirezijem in išče informacije pri drugih pričah, odločen, da bo skrivnosti prišel do dna.
3. Nepredvidene povezave: Ko se Ojdip poglobi v svoje raziskovanje, začne odkrivati nepričakovane povezave med seboj, Lajem in preteklostjo. Te povezave namigujejo na temačno in zapleteno usodo, ki se je odvijala brez njegove vednosti.
4. Tragična ironija: Govorice o Laiusovi smrti ustvarjajo v predstavi občutek tragične ironije. Ojdip, ki je nevede vzrok za Lajevo smrt, mora zdaj odkriti resnico, ki bo na koncu razkrila njegovo lastno krivdo.
5. Katarza in preobrat: Razkritje resnice o Laiusovi smrti pripelje do katarze in preobrata, ki sta osrednja elementa grške tragedije. Ojdipov propad povzročijo njegova lastna dejanja in posledice njegove usode.
6. Moralne in etične dileme: Govorice pri Ojdipu sprožajo moralne in etične dileme. Soočiti se mora z možnostjo, da je nevede zagrešil strašne grehe, in se spopada s posledicami svojih dejanj.
7. Dramska napetost in suspenz: Uvedba teh govoric poveča dramatično napetost in suspenz v predstavi. Občinstvo drži na robu, ko je priča Ojdipovemu obupanemu iskanju resnice in neizogibnemu razpletu njegove usode.
V bistvu govorice o Laiusovi smrti delujejo kot katalizator za glavni konflikt in tragične dogodke, ki doletijo Ojdipa v predstavi. Postavili so temelje za raziskovanje tem, kot so usoda, usoda, nevednost in posledice človeških dejanj.