1. Podobe in simbolizem:
- Shakespeare uporablja žive podobe in simboliko, da vzbudi občutek groze in nenaravnosti okoli Duncanovega umora. Podobe, povezane z umorom, so pogosto temačne, krvave in groteskne ter v občinstvu vzbujajo občutek odpora in gnusa.
2. Kontrast in sopostavitev:
- Shakespeare Duncanovo nedolžnost in ranljivost postavlja nasproti z brutalnostjo in izdajo njegovega umora, da poveča občutek pošastnosti. Kontrast med Duncanovim mirnim spanjem in nasilnim dejanjem umora poudarja pokvarjenost zločina.
3. Nadnaravni elementi:
- Shakespeare uvaja nadnaravne elemente, kot so čarovniške prerokbe in duh Banquo, da ustvari vzdušje nelagodja in nezemeljskega vpliva okoli umora. Prisotnost teh nadnaravnih sil nakazuje, da umor ni samo človeško dejanje, temveč nekaj bolj zloveščega in onstran normalnega razumevanja.
4. Macbethov notranji konflikt:
- Shakespeare prikazuje Macbethov notranji boj in moralni padec, ko se spopada s svojimi ambicijami in krivdo po zagrešenem umoru. Ta notranji nemir stopnjuje grozo zločina in izraža psihološki davek, ki ga ima Macbeth, ter dodatno poudarja pošastnost njegovih dejanj.
5. Karakterizacija Macbetha in Lady Macbeth:
- Shakespearjeva karakterizacija Macbetha in Lady Macbeth doda globino in kompleksnost upodobitvi njunega zločina. Macbethov padec v norost in stanje krivde Lady Macbeth ponazarjata uničujoče posledice njunih dejanj in prikazujeta pošastno preobrazbo, ki ju doživita.
6. Odziv občinstva in čustvena manipulacija:
- Shakespeare manipulira s čustvi občinstva z ustvarjanjem napetosti, napetosti in šoka okoli umora. Odzivi likov in intuitivni odzivi občinstva na zločin krepijo občutek njegove pošastnosti.
Z uporabo teh tehnik Shakespeare uspešno zgradi pripoved, ki prikazuje Duncanov umor kot gnusno in pošastno dejanje, ki pusti trajen vpliv na gledalčevo dojemanje likov in dogodkov v igri.