Strah pred Cezarjevo naraščajočo močjo :Cezar je po svojih vojaških osvajanjih postajal vse močnejši v Rimu in številni senatorji so se bali njegove ambicije. Verjeli so, da je Cezar želel postati diktator ali celo kralj, kar bi spodkopalo tradicionalni republikanski sistem vladanja in oslabilo moč senata.
Zaskrbljenost zaradi izgube svobode in republikanskih vrednot :Nekateri senatorji so bili zaskrbljeni zaradi izgube rimskih republikanskih tradicij in vrednot pod Cezarjevo vladavino. Verjeli so, da Cezarjeve avtoritarne težnje ogrožajo svobodo in pravice rimskih državljanov.
Osebna rivalstva in politični boji :Več zarotnikov je imelo osebne težave ali politična rivalstva s Cezarjem. Marcus Junius Brutus, ki je bil tesen prijatelj in Cezarjev varovanec, je bil na primer v nasprotju s svojo osebno zvestobo in zavezanostjo ohranjanju republikanskih načel.
Strah pred Cezarjevimi možnimi potezami :Med nekaterimi senatorji so se pojavile govorice in strahovi, da bi se lahko Cezar razglasil za večnega diktatorja, razpustil senat ali celo imenoval svojega morebitnega dediča za sina ali enega od svojih vnukov (Oktavij, ki je kasneje postal cesar Avgust).
Želja po ponovni vzpostavitvi tradicionalnega ravnovesja moči :Nekateri senatorji so verjeli, da bi lahko z odstranitvijo Cezarja obnovili tradicionalne strukture oblasti v Rimu in zaščitili republiko.
Pomembno je omeniti, da je bila zarota vrhunec različnih motivov, individualnih skrbi in skupnega strahu pred naraščajočo Cezarjevo avtoriteto, zaradi česar je skupina senatorjev načrtovala njegov umor, da bi ohranili svoje ideale in tradicionalno upravljanje Rima.