Ton: To se nanaša na višino, glasnost in kakovost igralčevega glasu. S spreminjanjem tona lahko igralci izražajo različna čustva, kot so jeza, žalost, veselje ali presenečenje.
Pregib: To se nanaša na način, kako se igralčev glas dviguje in pada. Pregib se lahko uporablja za ustvarjanje poudarka, izražanje sarkazma ali predlaganje različnih pomenov v besedilu.
Ritem: To se nanaša na hitrost in čas govora igralca. Ritem lahko uporabite za ustvarjanje občutka nujnosti, vznemirjenja ali napetosti.
Stres: To se nanaša na poudarek, ki ga igralec daje določenim besedam ali zlogom. Poudarek lahko uporabimo, da pritegnemo pozornost na pomembne besede, ustvarimo občutek za ritem ali prenesemo igralčevo čustveno stanje.
Artikulacija: To se nanaša na način, kako igralec izgovarja besede. Jasna artikulacija je pomembna za zagotovitev, da lahko občinstvo razume, kaj igralec govori. Vendar pa lahko igralci uporabljajo tudi artikulacijo za ustvarjanje posebnih glasovnih učinkov, kot je nerazločen govor ali tuji naglas.
Projekcija: To se nanaša na sposobnost igralca, da projicira svoj glas tako, da ga občinstvo jasno sliši. Projekcija je pomembna za igralce, ki nastopajo v velikih gledališčih ali na zunanjih prizoriščih.
Dikcija: To se nanaša na igralčevo izbiro besed in način, kako jih izgovori. Dikcijo je mogoče uporabiti za ustvarjanje določenega lika ali za izražanje družbenega statusa ali izobrazbe igralca.
Zvočni učinki: To so zvoki, ki jih proizvaja igralčev glas, kot so vzdihi, smeh ali kašelj. Zvočni učinki se lahko uporabljajo za dodajanje realizma predstavi ali ustvarjanje posebnega vzdušja.
Z obvladovanjem teh vokalnih izrazov lahko igralci ustvarijo močne predstave, ki pritegnejo in zabavajo občinstvo.