Za Theatre of the Cruel je značilna uporaba nasilja, krvi in drugih šokantnih podob. Artaud je trdil, da so bili ti elementi potrebni, da bi zlomili odpor občinstva in mu omogočili, da izkusi svet na nov način. Druge značilnosti sloga so:zavračanje konvencionalne dramske forme, poudarek na vizualnih in zvočnih namesto na besedilnih elementih, poudarek na ustvarjanju močnih vizualnih podob.
Artaudove ideje so močno vplivale na razvoj sodobnega gledališča in jih še vedno izvajajo gledališke družbe po vsem svetu. Nekateri najbolj znani primeri Theatre of the Cruel vključujejo:*The Bacchae* Evripida, *Salome* Oscarja Wilda in *Equus* Petra Shafferja.
Tukaj je nekaj ključnih značilnosti Theatre of the Cruel:
* Nasilje in krv: Theatre of the Cruel pogosto uporablja nazorno nasilje in krvavitev, da šokira in zgraža občinstvo. To ni storjeno zaradi neupravičenega nasilja, temveč zato, da bi ustvarili občutek nujnosti in prisilili občinstvo, da se sooči z lastnimi strahovi in željami.
* Golota in spolnost: Theatre of the Cruel pogosto uporablja goloto in spolnost za ustvarjanje občutka nelagodja in nelagodja. To ni storjeno zaradi vznemirjenja, temveč zato, da bi izpodbijali običajne predstave občinstva o morali in identiteti.
* Motnja običajne oblike: Theatre of the Cruel pogosto moti konvencionalno dramsko formo z uporabo nelinearnih pripovedi, prekinjanjem prizorov in podiranjem četrtega zidu. To se naredi, da bi ustvarili občutek dezorientacije in negotovosti ter izzvali pričakovanja občinstva.
* Poudarek na vizualnem in zvočnem: Theatre of the Cruel pogosto daje večji poudarek vizualnim podobam in zvoku kot dialogu. To je storjeno, da bi ustvarili bolj poglobljeno in senzorično izkušnjo za občinstvo ter zaobšli racionalni um in pritegnili neposredno čustva.
Theatre of the Cruel je zahtevna in provokativna oblika gledališča, lahko pa je tudi močna in transformativna izkušnja. S soočanjem občinstva z lastnimi strahovi in željami nam lahko Gledališče okrutnih pomaga bolje razumeti sebe in svet okoli nas.