Imitacija je temeljni koncept v drami in je prisotna že od najzgodnejših oblik gledaliških predstav. Temelji na ideji »mimesis«, ki izhaja iz grške besede »mimeisthai« in pomeni »posnemati«. Aristotel je v svoji vplivni razpravi "Poetika" poudaril pomen posnemanja v drami in trdil, da je to bistvo pesniške umetnosti.
V drami ima imitacija različne oblike:
1. Posnemanje znakov :Igralci utelešajo in posnemajo različne like, prevzemajo njihove osebnosti, manire, govorne vzorce in čustva, da ustvarijo verjetne in privlačne predstave. To vključuje razumevanje motivacije likov, konfliktov in odnosov ter njihovo oživljanje na odru.
2. Imitacija dejanj: Dramatične predstave vključujejo posnemanje dejanj, dogodkov in situacij. To lahko vključuje fizična dejanja, kot so boji z meči, plesi ali kretnje, pa tudi verbalna dejanja, kot je govor ali sodelovanje v dialogih.
3. Nastavitev imitacije: Scenski elementi, kot so scenografija, rekviziti, kostumi in osvetlitev, prispevajo k posnemanju določenega okolja ali okolja. Ti elementi pomagajo prenesti občinstvo v svet igre in ustvarijo občutek za čas, kraj in vzdušje.
4. Čustveno posnemanje: Igralci s svojim nastopom prenašajo in posnemajo čustva ter v občinstvu vzbujajo vrsto občutkov. S svojimi glasovnimi intonacijami, obrazno mimiko, govorico telesa in gestami izražajo veselje, žalost, jezo, strah, ljubezen in druga čustva, ki poganjajo pripoved.
Imitacija v drami omogoča dramatikom in igralcem, da raziskujejo človeške izkušnje, preučujejo družbene in zgodovinske teme ter posredujejo ideje in sporočila občinstvu. Je ključni vidik gledališkega pripovedovanja zgodb, ki omogoča ustvarjanje prepričljivih predstav, ki pritegnejo in očarajo občinstvo.