1. Moralna kompleksnost: Junak bi moral imeti mešanico dobrih in slabih lastnosti, zaradi česar bi bil bližji občinstvu. Morali bi biti sposobni sprejemati dobre odločitve, a tudi dovzetni za napake in slabosti.
2. Družbeni pomen: Junakovi boji in potovanje bi morali odražati širša družbena vprašanja in odmevati s sodobnim svetom. Njihova stiska bi morala ponuditi vpogled v človeško stanje in izzive, s katerimi se soočajo posamezniki v kompleksni družbi.
3. Empatija: Občinstvo bi se moralo znati vživeti v protagoniste, razumeti njihove motive in želje, tudi ko njihove odločitve vodijo do tragičnih posledic.
4. Univerzalnost: Junakova zgodba bi morala preseči kulturne in geografske meje ter govoriti o temeljnih človeških izkušnjah. Teme, ki jih raziskuje predstava, bi morale odmevati pri občinstvu ne glede na njihovo ozadje ali okoliščine.
5. Tragična napaka: Junakovo potovanje bi moralo na koncu kulminirati s padcem, ki ga povzroči določena napaka ali značajska lastnost. Ta hiba bi morala biti sestavni del junakove narave, ne zgolj zunanja okoliščina, in bi morala povzročiti močno katarzo občinstva.
6. Občutek usode ali neizogibnosti: Predstava naj subtilno sugerira, da je junak obsojen na neuspeh, kljub trudu in plemenitim namenom. Občutek usojenosti ali neizogibnosti prispeva k tragičnemu vplivu in stopnjuje čustveno povezanost občinstva s protagonistom.
7. Junaške lastnosti: Kljub pomanjkljivostim in slabostim bi moral tragični junak imeti občudovanja vredne lastnosti, ki vzbujajo občudovanje občinstva. Njihovi boji bi morali razkriti globok čut za moralo, pogum in odpornost, tudi v soočenju s hudimi težavami.
8. Relevantnost za sodobna vprašanja: Potovanje tragičnega junaka bi moralo odražati skrbi, skrbi in težnje sodobnega sveta. Predstava lahko s predstavitvijo niansiranega raziskovanja perečih družbenih ali psiholoških vprašanj med občinstvom spodbudi pomembne razprave in samorefleksijo.
9. Katarza in čustveni učinek: Predstava se mora zaključiti z močno čustveno sprostitvijo ali katarzo, kjer občinstvo doživi globok občutek usmiljenja in strahu, kot je predlagal Aristotel. Padec tragičnega junaka bi moral vzbuditi empatijo in introspekcijo, občinstvu pa omogočiti prenovljeno razumevanje človeške narave in zapletenosti življenja.
Z vključevanjem teh elementov je Arthur Miller verjel, da lahko sodobni dramatiki ustvarijo tragične junake, ki globoko odmevajo pri sodobnem občinstvu ter zagotavljajo razmišljanje in čustveno privlačno gledališko izkušnjo.