Za tako besedo bi bil že čas.
Jutri, in jutri, in jutri,
Lezi v tem malenkostnem tempu iz dneva v dan,
Do zadnjega zloga zapisanega časa,
In vsi naši včerajšnji dani imajo prižgane norce
Pot v prašno smrt. Ven, ven, kratka sveča!
Življenje je samo hodeča senca, slab igralec
To se bohoti in razburja svojo uro na odru
In potem se ne sliši več:to je pravljica
Povedal idiot, poln zvoka in besa,
Nič ne pomeni.”
Ta samospev je znan kot Macbethov govor "Jutri" in velja za enega najmočnejših in introspektivnih trenutkov v predstavi. V samospevu Macbeth razmišlja o nesmiselnosti življenja in neizogibnosti smrti ter življenje primerja s kratko svečo, ki bo sčasoma ugasnila. Obžaluje tudi dejstvo, da je Lady Macbeth umrla in da nikoli več ne bo mogel slišati njenega glasu. Čeprav ta samospev ne omenja izrecno Macbethove skrbi za samomor Lady Macbeth, izraža občutek globoke žalosti in obžalovanja, kar nakazuje, da je Macbeth globoko prizadet zaradi njene smrti.