V ansambelski zasedbi vsak igralec prispeva k celotni pripovedi in krepi kolektivno sinergijo produkcije. Od igralcev se pogosto zahteva, da igrajo vloge, ki morda niso tako vidne ali imajo toliko časa pred zaslonom kot drugi, vendar so še vedno sestavni del zgodbe. Ansambelski pristop poudarja soodvisnost in ansambelsko naravo predstave.
Ansambelska igra zahteva visoko stopnjo sodelovanja, zaupanja in skupne umetniške vizije med igralci. Igralci morajo tesno sodelovati, da zagotovijo, da so odnosi, dinamika in interakcije njihovih likov pristni in verodostojni. To lahko vključuje obsežno vajo, razvijanje zakulisnih zgodb njihovih likov ter delo na njihovi kemiji in časovnem razporedu.
Ansambelske predstave so lahko zelo vplivne in nepozabne, saj izkoristijo skupno moč igralske zasedbe in lahko ustvarijo občutek enotnosti in kohezije v produkciji. Ta pristop omogoča bogatejše raziskovanje tem, likov in odnosov ter daje igralcem priložnost, da pokažejo svoje individualne sposobnosti, hkrati pa so del nečesa večjega od njih samih.