Skozi igro Macbetha preganja duh Banquo, ki ga je prav tako ubil. Duh se prikaže Macbethu med banketom in ga obtoži umora. Ta halucinacija je fizična manifestacija Macbethove krivde in njegovega strahu pred razkritjem.
Macbeth doživlja tudi nespečnost, ki je pogost simptom krivde. Ne more najti miru in nenehno ga pestijo nočne more in misli o njegovem zločinu. To pomanjkanje spanja še stopnjuje njegov občutek krivde in ga naredi bolj dovzetnega za halucinacije in druga nerazumna vedenja.
Ko Macbethova krivda narašča, postaja vse bolj paranoičen. Začne sumiti, da vsi okoli njega spletkarijo proti njemu in da je v nenehni nevarnosti. Ta paranoja ga vodi k temu, da stori še več umorov, da bi zavaroval svoj položaj in se zaščitil.
Macbethova krivda je pomembna gonilna sila v igri in prispeva k njegovemu končnemu padcu. Njegova nezmožnost, da bi se sprijaznil s svojim zločinom in posledicami, ki jih prinaša, na koncu vodi v njegovo uničenje.