V grški drami je imel zbor pomembno vlogo v strukturi igre in pripovedovanju zgodbe. Zbor je služil kot komentator, ki je zagotavljal vpogled v dogajanje, izražal odzive skupnosti in nudil moralne napotke. V sodobnih igrah in filmih se koncept zbora običajno ne uporablja, temveč je poudarek na posameznih likih in njihovem razvoju.
2. Omejen spektakel in realizem
Grške drame so običajno uprizarjali v zunanjih amfiteatrih z minimalno kuliso in rekviziti. Poudarek je bil na besedilu, igri in moči jezika. Dodelani posebni učinki, vizualni spektakli in podrobni realistični prizori, kot jih vidimo v sodobnih filmih in igrah, niso bili običajni.
3. Uporaba mask
V grškem gledališču so igralci nosili maske, da bi upodobili različne like. Maske so omogočale hitro menjavo vlog in pripomogle k učinkovitemu izražanju čustev. Igralci so se morali močno zanašati na svoj glas, govorico telesa in gibanje, da bi se izrazili, saj je bila njihova obrazna mimika skrita. Danes igralci običajno nastopajo brez mask, kar omogoča širši razpon obrazne mimike in izboljša karakterizacijo.
4. Tragične teme in moralne lekcije
Grška dramatika je pogosto obravnavala resne in tragične teme, kot so usoda, človeško trpljenje in posledice posameznikovih dejanj. Te igre so pogosto imele za cilj vzbuditi čustva usmiljenja in strahu pri občinstvu, kar je vodilo v stanje katarze (čustvena sprostitev). Medtem ko lahko sodobni filmi in predstave raziskujejo tudi resne teme, je nabor tem bolj raznolik in moralni nauk ni vedno v središču pozornosti.
5. Neposredno vključevanje občinstva
Grške drame so bile uprizorjene za veliko občinstvo v skupnih prostorih, kot so amfiteatri, kar je ustvarilo poglobljeno in kolektivno izkušnjo gledanja. Predstave so pogosto neposredno nagovarjale občinstvo z monologi, zbor pa je deloval kot most med igralci in espectadorji ter omogočal skupen čustveni odziv. Nasprotno pa sodobni filmi in predstave težijo k vzpostavitvi ločnice med občinstvom in nastopajočimi, pri čemer gledalci pasivno opazujejo dogajanje na odru ali platnu.
6. Vpliv religije in mitologije
Številne starogrške igre so črpale navdih iz verskih in mitoloških tem. Liki in zgodbe iz mitov in legend so bili pogosto predstavljeni, bogovi pa so igrali pomembno vlogo pri oblikovanju zapleta. Danes, čeprav je verske teme mogoče raziskati v sodobni drami, niso tako osrednje ali prežemajoče, kot so bile v grških igrah.
7. Omejena vloga žensk
V grških dramah so imele ženske omejene vloge in so bile pogosto prikazane kot podrejene moškim. Ženske like so pogosto definirali njihovi odnosi z moškimi liki, kot so matere, žene ali hčere. V sodobnih filmih in igrah so ženske dobile vidnejše in kompleksnejše vloge, njihova upodobitev pa je postala bolj raznolika in niansirana.
8. Glasbeni elementi
Glasba je imela pomembno vlogo v grškem gledališču, saj so nastope pogosto spremljali instrumentalisti in pevci. Dialog je bil pogosto posredovan s petimi verzi, kar je povečalo čustveni učinek igre. Danes se glasba še vedno uporablja v gledališču in filmih, vendar ni tako sestavni del pripovedovanja zgodb, kot je bila v starogrški drami.
9. Gledališke konvencije
Grške drame so se držale posebnih konvencij, vključno z uporabo stiliziranega gibanja in gestikuliranja za izražanje čustev in pomenov. Igralci so morali opraviti obsežno usposabljanje, da so obvladali te konvencije, ki so se razlikovale od igralskih tehnik, uporabljenih v sodobnih predstavah.
10. Družbena in politična relevantnost
Nekatere grške drame so obravnavale sodobna družbena in politična vprašanja tistega časa ter ponujale komentarje in kritiko družbe. Medtem ko se sodobni filmi in predstave lahko ukvarjajo tudi z družbenimi in političnimi temami, se narava in obseg teh angažmajev lahko razlikujeta od tistih v starogrški drami.