1. Povečana subjektivnost: Prvoosebna perspektiva omogoča piscem, da ustvarijo bolj oseben in subjektiven pripovedni slog, ki je zelo primeren za gotske zgodbe, ki pogosto raziskujejo subjektivna doživetja, povečana čustva in psihološki nemir.
2. Intimnost in povezanost: Prvoosebna pripoved neguje intimnost med bralcem in protagonistom ter ju približa protagonistovim mislim in občutkom. To lahko okrepi bralčevo čustveno povezanost z zgodbo in protagonistovim potovanjem.
3. Občutek skrivnosti: Uporaba prvoosebne perspektive lahko ustvari občutek skrivnosti, saj bralcu prikriva informacije. Ker je protagonistovo znanje in razumevanje dogodkov omejeno, so bralci v napetosti, skrivnosti pa razkrivajo skupaj z junakom.
4. Nezanesljiva pripoved: Prvoosebno pripovedovanje predstavlja tudi priložnost za ustvarjanje nezanesljivih pripovedovalcev, kar je običajna značilnost gotskih zgodb. To piscem omogoča, da se igrajo z bralčevim zaupanjem in percepcijo, brišejo meje med resničnostjo in neresničnostjo ter stopnjujejo ozračje negotovosti.
5. Povečan čustveni učinek: S tem, ko bralca postavi v protagonistovo zavest, prvoosebna pripoved stopnjuje čustveni učinek dogajanja. Bralec iz prve roke izkusi protagonistove strahove, tesnobe in nemir, kar vodi do bolj visceralne in poglobljene izkušnje.
6. Raziskovanje notranjih bojev: Gotske zgodbe pogosto raziskujejo notranje boje in konflikte likov. Prvoosebna perspektiva piscem omogoča, da se poglobijo v te notranje zapletenosti in zagotovijo globljo psihološko analizo.
7. Osebna razlaga: Uporaba prvoosebne pripovedi spodbuja bralce, da interpretirajo dogodke skozi protagonistovo edinstveno perspektivo, kar zgodbi doda globino in bogastvo. Spodbudi jih, da razmislijo o lastnih reakcijah na situacije, če bi bili v koži protagonista.
Na splošno lahko prvoosebna perspektiva poveča subjektivnost, intimnost, občutek skrivnosti in čustveni učinek gotskih kratkih zgodb, zaradi česar je primerna pripovedna izbira za raziskovanje temnih in grozljivih tem, značilnih za žanr.