Primarni cilj tragedije je predstaviti propad plemenitega ali uglednega lika zaradi usode, moralnih napak ali napak v presoji. Skozi ta propad tragedije raziskujejo človeški obstoj, moralne dileme in univerzalne teme, kot so pravičnost, ambicije, ljubezen in izguba.
Ob opazovanju bojev in trpljenja tragičnega junaka občinstvo občuti empatijo in žalost. Vendar ta občutek usmiljenja pogosto spremlja občudovanje protagonistovih plemenitih lastnosti in moči v soočanju s stisko. Namen tragedij je spodbuditi kritično razmišljanje in čustveno vpletenost, ne pa preprosto povzročiti depresije.
Čustveni odziv na tragedijo je katarzičen; občinstvu omogoča sprostitev intenzivnih čustev, kot so sočutje, žalost in strah, v varnem in nadzorovanem okolju. S to katarzo lahko tragedije končno povzdignejo duha občinstva, tako da zagotovijo vpogled v človeško naravo ter spodbudijo samorefleksijo in kontemplacijo.
Čeprav torej tragedije obravnavajo težko tematiko in predstavljajo težke okoliščine, njihov namen ni zgolj potrti občinstvo. Raziskujejo zapletene eksistencialne teme in človeške izkušnje, ponujajo trenutke globokega čustvenega odmeva in idej, ki spodbujajo razmišljanje, ki lahko spodbudijo osebno rast in razumevanje človeškega stanja.