1. Cezarjev odgovor vedeževalcu:
Potem ko Vedeževalec posvari Cezarja, naj se "pazi marčnih id", ga Cezar zavrne z ironičnimi besedami:
"On je sanjač. Pustimo ga. Pass" (II.i.20).
Cezar posmehljivo zavrne opozorilo, ne da bi se zavedal neposredne nevarnosti, ki ga čaka.
2. Cascain opis Cezarja:
Casca, zarotnik proti Cezarju, sarkastično opisuje Cezarjeva dejanja in obnašanje, kot da bi bil bog:
"Ko je zaznal, da je navadna čreda vesela, da je zavrnil krono, mi je iztrgal svojo obleko in jim ponudil svoj grkljan, da bi ga prerezali. In bil sem človek kakršnega koli poklica, če bi mu le verjel na besedo, sem bi ga ubil in imel njegov plašč« (I.ii.118-122).
Casca se norčuje iz nesmiselnosti Cezarjevega samopoveličevanja in oboževanja množice do njega.
3. Kasijevo prepričevanje Bruta:
Kasij skuša s sarkazmom in ironijo prepričati Bruta, da se pridruži zaroti proti Cezarju. Brutu očita, da je neobčutljiv in brezbrižen do groženj, ki jih Cezar predstavlja rimski republiki.
"Ti si dolgočasen, Cassius, in tiste iskre življenja, ki bi morale biti v Rimljanu, si želiš ali pa jih ne uporabiš" (I.ii.138-140).
Kasij ironično obtoži Bruta pomanjkanja strasti in poguma, čeprav Bruta razdirajo nasprotujoče si zvestobe in načela.
4. Cascin opis Cassiusa:
Casca poda ironičen opis Kasija Brutu:
"Veste, da je Cezar zaradi svoje starosti skoraj spremenil svojo naravo. Toda v njem je tako drugače, da se Kasij boji, da ne more dvigniti roke dovolj visoko, da bi mirno držal glavo" (I.ii.211-214) .
Casca sarkastično nakazuje, da je Cassius prešibak in slaboten, da bi predstavljal kakršno koli grožnjo Cezarju, čeprav je v resnici pomemben zarotnik.
5. Brutova utemeljitev Cezarjevega atentata:
Brutus poskuša upravičiti atentat na Cezarja z ironično trditvijo, da je bil umor za večje dobro Rima:
"Kot me je Cezar ljubil, jokam za njim; ker je imel srečo, se tega veselim; ker je bil pogumen, ga častim; a ker je bil ambiciozen, sem ga ubil. Solze so za njegovo ljubezen, veselje za njegovo bogastvo, čast zaradi njegove hrabrosti in smrt zaradi njegove ambicije« (III.i.137-141).
Brutov govor uporablja ironijo, da poudari nasprotujoča si čustva in zapletenost v zvezi s Cezarjevo smrtjo.
Ti primeri verbalne ironije dodajo igri globino in kompleksnost z ustvarjanjem pomenskih plasti ter poudarjanjem motivacije in notranjih bojev likov.