- Resen in pogosto mračen ton
- Poudarek na propadu protagonista
- Uporaba povišanega jezika in slik
- Zbor
- Katarzičen učinek na občinstvo
Nekateri najbolj znani primeri klasične tragedije so Sofoklov *Kralj Ojdip , Evripidova *Medeja , in Ajshilov *Agamemnon .
Klasična tragedija se pogosto razume kot odraz človeškega stanja. Protagonisti teh iger so pogosto pomanjkljivi posamezniki, ki delajo napake, ki vodijo v njihov propad. Vendar pa so pogosto tudi plemeniti in sočutni liki, njihovi boji pa lahko v občinstvu vzbudijo pomilovanje in strah.
Klasična tragedija lahko razumemo tudi kot način raziskovanja družbenih in političnih vprašanj. Igre Sofokla, Evripida in Ajshila pogosto obravnavajo teme, kot so pravičnost, maščevanje in spopad med dobrim in zlim. Te igre lahko zagotovijo dragocen vpogled v človeško izkušnjo in nam lahko pomagajo razumeti naše lastno mesto v svetu.