Na začetku poglavja se Holden počuti izgubljenega in samega. Razmišlja o tem, kako zelo sovraži skoraj vse v svojem življenju. Razmišlja tudi o tem, kako noče odrasti. Je v parku in se počuti, kot da vse opazuje od daleč, kot da v resnici ni del tega. To je osamljen občutek.
Potem pa zagleda vrtiljak in vse se spremeni. Poteče in se povzpne na konja ter za nekaj minut popolnoma srečen. Ne razmišlja o ničemer drugem, le uživa v trenutku.
Prizor vrtiljaka je pomemben, ker pokaže, da Holden ni tako ciničen in utrujen, kot se skuša prikazati. Sposoben je občutiti veselje in srečo, tudi sredi vse svoje bolečine in zmede. Prav tako kaže, da je Holden v mnogih pogledih še vedno otrok in da še vedno poskuša najti svoje mesto v svetu.