Po eni strani obstajajo utemeljeni razlogi za njihovo skrb. Cezar je postajal vse bolj ambiciozen in lačen oblasti, njegova dejanja pa so začela ogrožati tradicionalno ravnotežje moči v Rimski republiki. Zaradi svoje priljubljenosti med navadnimi ljudmi je postal potencialna grožnja senatu, njegove vojaške zmage pa so mu omogočile nadzor nad veliko in zvesto vojsko. Poleg tega je Cezarjeva zavrnitev naziva kralja vzbudila sume, da namerava postati diktator.
Po drugi strani pa nekateri strahovi zarotnikov temeljijo na govoricah in špekulacijah in ne na konkretnih dokazih. Verjamejo na primer, da namerava Cezar vkoračiti v Rim in razpustiti senat, čeprav za to trditev ni dokazov. Poleg tega nanje vpliva Cassiusova manipulativna retorika in njegova sposobnost, da igra na njihovih čustvih.
Navsezadnje je težko dokončno reči, ali so strahovi zarotnikov upravičeni ali neupravičeni. Za njihovo zaskrbljenost obstajajo utemeljeni razlogi, a nanje vplivajo tudi govorice in špekulacije. Na koncu se vsak bralec sam odloči, ali verjame, da so strahovi zarotnikov upravičeni.
Omeniti velja, da predstava predstavlja več pogledov na Cezarjev značaj in motivacije, različni liki pa imajo o njem različna mnenja. Nekateri liki, kot sta Brut in Kasij, verjamejo, da je Cezar nevarna grožnja republiki, medtem ko drugi, kot je Mark Antonij, verjamejo, da je velik voditelj, ki je deloval v najboljšem interesu Rima. Predstava raziskuje tudi zapletene moralne dileme, s katerimi se soočajo zarotniki, ko tehtajo možne koristi atentata na Cezarja in morebitna tveganja.