Antigona priznava to dedno krivdo in ve, da njeni usodi ne more ubežati. Obžaluje tragične okoliščine svoje družine, vendar se čuti prisiljeno počastiti svojega brata Polinejka tako, da ga primerno pokoplje, čeprav je to v nasprotju s Kreontovim ediktom in ima pomembne posledice. Po mnenju Antigone je vredno prevzeti takšno kazen, da bi ohranili nenapisane zakone bogov in pomirili nemirnega Polinejkovega duha ter zagotovili mir po njegovi prezgodnji smrti.