1. Ohranjanje znanja in pismenosti: Samostani so bili v zgodnjem srednjem veku pogosto edina izobraževalna središča. Menihi so natančno prepisovali starodavna besedila in ohranjali znanje, ki bi se sicer izgubilo. Razvili so skriptorije (sobe za pisanje) in knjižnice, spodbujali pismenost in učenost. Ta vloga je bila ključna pri prenosu klasičnega znanja in razvoju srednjeveškega intelektualnega življenja.
2. Kmetijske inovacije in proizvodnja hrane: Samostani so bili pogosto samooskrbni, razvijali so učinkovite metode kmetovanja, živinoreje in tehnike konzerviranja hrane. To je prispevalo k splošni gospodarski blaginji skupnosti, zlasti v času pomanjkanja. Nekateri samostani so se celo specializirali za pridelavo določenih poljščin ali proizvodov, kar je prispevalo k regionalni trgovini in prehranski varnosti.
3. Dobrodelno delo in socialno varstvo: Menihi so se pogosto ukvarjali z obsežnim karitativnim delom, skrbeli so za bolne, revne in popotnike. Ustanovili so bolnišnice, sirotišnice in hospice, ki so zagotavljali bistvene socialne storitve, ki jih v srednjeveški družbi pogosto ni bilo. Njihova predanost pomoči manj srečnim je imela pomembno vlogo pri razvoju sistemov socialnega varstva.