***
> Prvo poglavje
> SMO POMOČI SEM UPARIL SVOJEGA UČITELJA PRED ALGEBRO.
> Tega ne pozabite, tudi če ste dvanajstletni dislektik z ADHD, kot sem jaz. Mislim, večina učiteljev tako ali tako ni bila tako vznemirljiva, razen gospe Dodds, ki je bila prava norčija. Kot prvo je nosila te črne, koničaste čevlje, ki so škljocali, kadar koli je šla po hodniku. Drugič, njene oči so me spominjale na jastreba. Gledala me je, kot da bi videla skozi mojo lobanjo.
> Gospa Dodds je bila tudi edina učiteljica, zaradi katere sem se kdaj počutil slabo zaradi mojega ADHD. "Percy," je rekla, "ti bi naredil veliko bolje, če bi se samo poskušal osredotočiti."
> Vedno sem ji želel povedati, da sem se poskušal osredotočiti, a so bili moji možgani preprosto drugače navezani. Mislim, ko imaš možgane, kot so moji, je tako, kot bi imel tisoč različnih radijskih postaj, ki vse oddajajo hkrati. Ni bila samo ena postaja, bile so vse, vsaka glasnejša od prejšnje.
> Ampak nikoli nisem rekel ničesar od tega. Samo sedela sem zadaj v njenem razredu in sanjarila o vseh stvareh, ki bi jih raje počela, kot da bi se učila o kvadratni formuli.
***
Povejte mi, če želite prebrati več!