1. Historiografska metafikcija: Ghosh pogosto briše meje med fikcijo in zgodovino. Reinterpretira zgodovinske dogodke in osebnosti, se sprašuje o njihovi objektivnosti in izpostavlja subjektivno naravo resnice.
* Primer: V "The Shadow Lines" Ghosh združuje osebne spomine, zgodovinske dogodke in izmišljene elemente, da razišče zapletenost delitve in identitete.
2. Razdrobljenost in diskontinuiteta: Njegove pripovedi pogosto vsebujejo razdrobljene časovnice, več perspektiv in nelinearno pripovedovanje zgodb. Ta razdrobljenost odraža razdrobljeno naravo sodobnega življenja in izziva pojem enotne, koherentne pripovedi.
* Primer: "Steklena palača" skače med različnimi časovnimi obdobji in lokacijami ter prikazuje medsebojno povezanost zgodovine in življenj posameznikov.
3. Hibridnost in kulturno prepletanje: Ghoshovi romani pogosto raziskujejo hibridnost kultur in identitet. Raziskuje vpliv kolonializma, migracij in globalizacije na individualne in kolektivne identitete ter postavlja pod vprašaj idejo fiksnih in homogenih kultur.
* Primer: V "The Hungry Tide" Ghosh raziskuje kompleksnost bengalske identitete v kontekstu regije Sundarbans, kjer se prepletajo narava, kultura in zgodovina.
4. Dekonstrukcija struktur moči: Ghoshovi romani pogosto razkrivajo dinamiko moči, vgrajeno v zgodovinske pripovedi in sodobne družbe. Kritizira vpliv kolonializma, nacionalizma in globalizacije na življenja in identitete posameznikov.
* Primer: "Makovo morje" raziskuje vpliv britanske trgovine z opijem na različne skupnosti in posameznike ter poudarja izkoriščanje in neenakost, povezano s kolonialno močjo.
5. Okoljska ozaveščenost: Ghoshova nedavna dela, kot je "The Great Derangement", se ukvarjajo s perečimi vprašanji podnebnih sprememb in njihovim vplivom na človeško družbo in okolje. To odraža vse večjo zaskrbljenost postmodernih piscev, da bi obravnavali medsebojno povezanost človeške izkušnje in naravnega sveta.
6. Samorefleksivnost: Ghoshovi romani pogosto vključujejo samorefleksivne elemente, kjer pripovedovalec ali liki priznavajo izumetničenost besedila in omejitve jezika pri predstavljanju realnosti. To izpodbija tradicionalno predstavo o avtorju kot objektivnem opazovalcu in poudarja vlogo bralca pri interpretaciji pripovedi.
7. Parodija in ironija: Ghosh uporablja humor, satiro in ironijo, da dekonstruira tradicionalne pripovedi in razkrije absurdnost struktur moči in družbenih konvencij. Ta igriv pristop še dodatno poudarja postmodernistično zavračanje velikih pripovedi in poenostavljenih rešitev.
Z vključevanjem teh postmodernih pristopov Amitav Ghosh ustvarja romane, ki so tako intelektualno spodbudni kot čustveno privlačni. Bralce izzovejo, da ponovno razmislijo o svojem razumevanju zgodovine, identitete in sveta okoli sebe.