1. Dinamika moči in izkoriščanje:
Predstava prikazuje dinamiko moči med Prosperom, izgnanim milanskim vojvodo, in Calibanom, domorodnim prebivalcem otoka. Prospero s svojimi magičnimi močmi prevladuje in nadzoruje Calibana ter ga prisili v suženjstvo. Ta dinamika odraža neravnovesje moči med kolonizatorji in domorodnimi ljudstvi, kjer kolonizatorji izkoriščajo in podrejajo domorodno prebivalstvo.
2. Motnja naravnega reda:
Prihod Prospera in njegovih tovarišev na otok zmoti harmoničen obstoj domorodne skupnosti. Otok, sprva prikazan kot raj, postane prizorišče konfliktov, manipulacij in bojev za oblast. Ta motnja simbolizira uničujoče učinke kolonializma na domorodne družbe in njihov način življenja.
3. Jezik in nadzor:
Prospero uporablja jezik kot orodje za uveljavljanje svoje moči nad Calibanom. Uči kalibanski jezik, a le do te mere, da služi njegovim namenom, s čimer omejuje Calibanovo sposobnost, da se v celoti izrazi. To odraža vsiljevanje kolonialnih jezikov domorodnim ljudstvom ter zatiranje njihovih lastnih jezikov in kulturne identitete.
4. Plemeniti divjak proti barbarskemu domorodcu:
Predstava predstavi dihotomijo »plemenitega divjaka« in »barbarskega domorodca« skozi lika Ferdinanda in Kalibana. Ferdinand, sin neapeljskega kralja, je prikazan kot civiliziran in uglajen, medtem ko je Kaliban prikazan kot divji in neciviliziran. To razlikovanje odraža način, kako so kolonizatorji pogosto gledali na domorodna ljudstva kot na manjvredna in potrebna civilizacijskih vplivov.
5. Kritika kolonialnih praks:
Medtem ko se zdi, da Vihar sprva podpira kolonialno širitev in opravičuje Prosperova dejanja, predstava ponuja tudi kritiko nasilnih in izkoriščevalskih vidikov kolonializma. Skozi like, kot sta Caliban in Ariel, Shakespeare odpira vprašanja o morali zasužnjevanja, uničenju domorodnih kultur in motnjah naravnih ekosistemov.
6. Odkup in sprava:
Predstava se konča s Prosperovo odločitvijo, da se odpove svojim magičnim močem in se vrne na svoje pravo mesto v Milanu. To dejanje predaje moči in iskanja sprave nakazuje možnost, da presežemo destruktivne vzorce kolonializma in si prizadevamo za bolj harmonično sobivanje med različnimi narodi.
Na koncu Vihar raziskuje zapleteno in večplastno dinamiko kolonialnega imperializma ter poudarja neravnovesja moči, izkoriščanje in kulturne spopade, ki so posledica kolonialnih spopadov. Predstava s svojimi liki in zapletom ponuja tako kritiko kolonialnih praks kot tudi nakazuje potencial za spravo in pravičnejši odnos med različnimi kulturami.