1. Prazen verz: Skozi celotno igro Shakespeare uporablja predvsem prazne verze, nerimani jambski pentameter, da ustvari naraven, pogovorni tok v dialogu. Meter praznega verza doda jeziku dramatičen ritem.
2. Sonet: Slavni »balkonski prizor« med Romeom in Julijo (2. dejanje, 2. prizor) je napisan v obliki soneta, tradicionalne 14-vrstične pesniške strukture s specifično shemo rim. To poudarja intenzivna romantična čustva in poetični jezik, ki si ga delita protagonista.
3. Oksimoron: Shakespeare pogosto uporablja oksimoron, besedno figuro, ki združuje navidezno protislovne izraze, kot so "zvezdniški ljubimci", "grenko-sladko" in "pošteno je neumno in neumno je pošteno", s čimer učinkovito poudarja konfliktno naravo ljubezni, usoda in tragični dogodki v predstavi.
4. Aliteracija: Ponavljanje soglasnikov na začetku besed ali poudarjenih zlogov ustvarja poudarke, zvočne vzorce in muzikalnost. Na primer, "Ampak, mehko, kakšna svetloba se prebije skozi tisto okno?"
5. Slike: Shakespeare uporablja žive in evokativne podobe, vključno z metaforami, primerjavami in personifikacijo, da izboljša poetični jezik predstave. Na primer:"Ko bo umrl, ga vzemi in izreži v majhne zvezde, in naredil bo obraz nebes tako lep, da bo ves svet zaljubljen v noč."
6. Predvidevanje: Skozi igro Shakespeare premeteno spušča subtilne namige in prerokbe, ki nakazujejo bližajočo se tragedijo. Zbor na primer v prologu opozarja, da bo dogajanje v predstavi napolnjeno z »smrtno zaznamovano ljubeznijo«.
7. Dramatična ironija: To se zgodi, ko se občinstvo zaveda informacij, ki jih liki sami ne. Najbolj opazen primer je, da občinstvo ve, da Romeo in Julija drug drugega verjameta, da sta mrtva, ko si vzameta življenje.
8. Simbolika: Shakespeare uporablja simbole, da doda globlje plasti pomena. Najpomembnejši simbol je strup, ki v predstavi predstavlja uničujočo moč ljubezni.
9. Besedne igre in igra besed: Shakespeare vključuje besedne igre, dvoumne besede in druge oblike besedne igre, da ustvari humor in dialogu doda zapletenost. Te besedne igre pogosto namigujejo na temeljne pomene in napovedujejo prihodnje dogodke.
10. Klasične aluzije: Shakespeare vključuje sklicevanja na klasično mitologijo in zgodovinske osebnosti, da poveča kulturno in intelektualno globino predstave. Na primer, Romeo Julijo imenuje "moja Rosaline", kar je prikimavanje neuslišani ljubezni, ki jo je čutil do njene sestrične.
11. Tragična napaka (Hubris): Propad Romea in Julije je v veliki meri pripisan njunim tragičnim napakam. Impulzivna in strastna narava Romea vodi k prenagljenim odločitvam, Julijino mladostno razposajenost in predanost pa lahko razumemo kot njeno pomanjkljivost. Ta koncept se ujema s klasično grško idejo hamartije ali tragične napake.
Shakespearova spretna uporaba teh literarnih tehnik povzdigne "Romea in Julijo" onkraj preproste ljubezenske zgodbe in jo spremeni v brezčasno raziskovanje ljubezni, usode in človeškega stanja.