Znotraj realizma obstaja več podvrst ali variacij teorije:
1. Politični realizem :Ta tradicionalni pristop k realizmu poudarja vlogo moči in nacionalnih interesov v mednarodnih odnosih. Predpostavlja, da so države glavni akterji, da si prizadevajo povečati svojo moč in varnost ter so pogosto pripravljene uporabiti silo ali prisilo za dosego svojih ciljev.
2. Neorealizem :Neorealizem, ki se je pojavil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bolj strukturna in sistemska različica realizma. Osredotoča se na mednarodni sistem kot glavno determinanto vedenja države in trdi, da anarhična narava mednarodnega sistema, kjer ni krovne avtoritete, vodi države do tega, da dajejo prednost lastni varnosti in moči.
Vrste nerealističnih pristopov
Obstaja več nerealističnih pristopov, ki nudijo alternativne perspektive razumevanju mednarodnih odnosov:
1. Liberalizem :Liberalizem poudarja vlogo sodelovanja, gospodarske soodvisnosti in mednarodnih institucij pri spodbujanju miru in blaginje med narodi. Trdi, da lahko gospodarska soodvisnost, demokratično upravljanje in širjenje človekovih pravic zmanjšajo konflikte in spodbujajo sodelovanje med državami.
2. Konstruktivizem :Konstruktivizem trdi, da so družbene in politične realnosti konstruirane s skupnimi idejami, normami in identitetami, namesto da bi bile objektivna dejstva. Osredotoča se na vlogo idej in konceptov pri oblikovanju mednarodnih odnosov ter na to, kako te ideje oblikujejo državne identitete, interese in vedenje.
3. Marksizem :Marksistični pristopi gledajo na mednarodni sistem skozi optiko razrednega boja in ekonomskih struktur. Trdijo, da sta svetovno gospodarstvo, v katerem prevladujejo kapitalistični sistemi, in neenakosti, ki jih povzroča, temeljni vzroki za konflikte in zatiranje v mednarodnih odnosih.
4. Feminizem :Feministični pristopi kritizirajo tradicionalne teorije mednarodnih odnosov, ker so androcentrične in zanemarjajo vlogo spola. Osredotočajo se na izkušnje žensk v mednarodnih odnosih, spolne razsežnosti moči in konfliktov ter potrebo po enakosti spolov za dosego miru.
5. Postkolonializem :Postkolonializem izziva evrocentrično perspektivo tradicionalnih teorij mednarodnih odnosov. Raziskuje, kako kolonializem in njegova dediščina še naprej oblikujeta svetovne strukture moči, neenakosti in mednarodne odnose, zlasti z vidika nekdanjih kolonij.
6. Okoljevarstvo :Okoljevarstvo poudarja vlogo okoljskih vprašanj in skrbi v mednarodnih odnosih. Preučuje vpliv človekovih dejavnosti na okolje, izzive podnebnih sprememb in pomanjkanja virov ter potrebo po mednarodnem sodelovanju za reševanje teh globalnih problemov.
Te teorije ponujajo različne leče za analizo in razumevanje svetovnih zadev, zagotavljajo različne poglede na naravo mednarodnih odnosov, vzroke za konflikte in sodelovanje ter možnosti za doseganje miru in stabilnosti v zapletenem in med seboj povezanem svetu.