Postopno razodetje: Poe postopoma razkriva, da se pripovedovalec vse bolj zaveda zvoka trkanja. Sprva ga pripovedovalec zavrne kot plod domišljije, nato kot zvoke podgan, da bi na koncu spoznal, da res nekdo trka na vrata. Ta občutek negotovosti povečuje napetost.
Senzorične podrobnosti: Poe uporablja žive čutne podrobnosti, da poveča bralčev strah. Ponavljajoče in vztrajno tapkanje je opisano s pridevniki, kot so "nizko", "dolgočasno", "razločno" in "monotono". Pripovedovalec poudari tudi neenakomerne presledke med udarci, kar bralce dodatno vznemiri in ustvari občutek nelagodja.
Tempo in čas: Poe spretno nadzoruje tempo zgodbe, da poveča napetost. Tapkanje se začne tiho in redko, vendar stopnjuje intenzivnost in pogostost, ko pripoved napreduje. To postopno stopnjevanje odraža naraščajočo napetost in se približuje vrhuncu zgodbe.
Psihološka zapletenost: Poe se poglobi v pripovedovalčevo psihološko stanje, da poveča vzdušje napetosti. Zvok trkanja postane manifestacija pripovedovalčeve krivde in paranoje ter zabriše mejo med resničnostjo in halucinacijami. Ta psihološka razsežnost doda še eno plast negotovosti in drži bralca na trnih.
Simbolika in metafora: Poe uporablja simboliko in metaforo, da poglobi občutek skrivnosti, ki obdaja tapkanje. Trkanje bi lahko razlagali kot simbol pripovedovalčeve vesti oziroma neizogibnih posledic njegovih dejanj, s čimer bi že tako zloveščemu zvoku trkanja dodali plasti simboličnega pomena.
Razvoj znakov: Nezanesljiva in vedno bolj neredna narava pripovedovalca prispeva k splošnemu suspenzu. Bralec postane negotov o pripovedovalčevih zaznavah in verodostojnosti njihovega pripovedovanja dogodkov, kar stopnjuje negotovost glede pravega izvora prisluškovanja.
S kombiniranjem teh elementov Poe spretno ustvari otipljiv občutek napetosti in srhljivega vzdušja, ki bralca ugiba do samega konca zgodbe.