Whitmanova poezija je pogosto polna osupljivih opisov naravnega sveta, od veličine Skalnega gorovja do nežne lepote ene same rože. Verjel je tudi, da je narava vir duhovnega navdiha, in pogosto je pisal o načinih, na katere nas lahko naravni svet poveže z nečim večjim od nas samih.
Dickinsonova je tolažbo in navdih našla tudi v naravi, njena poezija pa pogosto vključuje žive in podrobne opise naravnega sveta okoli nje, od kolibrijev, ki so obiskali njen vrt, do prostranega nočnega neba. Pisala je tudi o načinih, na katere bi lahko narava odsevala naše lastno notranje življenje, in naravo pogosto uporabljala kot metaforo za človeška čustva.
Whitman in Dickinson nista bila le velika pesnika, ampak sta bila tudi vneta opazovalca naravnega sveta. V njuni poeziji sije njuna ljubezen do narave in jasno je, da sta oba v lepoti sveta okrog sebe našla veliko veselje in navdih.