V prvi kitici pesnik priznava, da pogosto zanemarja molitev, čeprav se zaveda njenega pomena. Priznava svoje človeške slabosti in priznava, da ga »nered« vsakdanjega življenja moti in skrbi. Vendar pesnik priznava, da je molitev vir moči, miru in vodstva, in hrepeni po globlji povezavi z božanskim.
V drugi kitici pesnik priznava, da molitev ni le prošnja za uslugo ali prošnje. Namesto tega gre za priznanje prisotnosti božanskega v svojem življenju ter izražanje hvaležnosti in pokornosti višji sili. Pesnik razmišlja o skrivnosti molitve in o tem, kako lahko človeka popelje v kraljestvo onstran fizičnega sveta.
Tretja kitica poudarja transformativno moč molitve. Pesnik doživlja trenutke, ko začuti globoko povezanost z božanskim ter občuti spokojnost in izpolnjenost. V teh trenutkih se zaveda, da molitev ni enosmerna komunikacija, ampak dvosmerni dialog, kjer posameznik ne le govori, ampak tudi posluša božje.
V zadnji kitici pesnik priznava, da je molitev vseživljenjsko potovanje, in izraža željo, da bi še naprej iskal globljo povezavo z božanskim. Molitev vidi kot sredstvo za preseganje omejitev in dostop do višje ravni duhovnega razumevanja. Pesem se konča z močno invokacijo, kjer pesnik roti božansko, naj vodi in osvetljuje njegovo pot ter ga vodi v stanje notranjega miru in razsvetljenja.
Na splošno je »Molitev« M. Atharja Tahirja globoko osebna in duhovna pesem, ki raziskuje transformativno moč molitve in globoko povezavo med posameznikom in božanskim.