1. Onomatopeja :Besede, ki posnemajo zvoke, povezane s predmeti ali dejanji, kot so "brnenje", "šištanje" ali "žvenketanje". Uporaba onomatopeje lahko ustvari živo čutno izkušnjo za bralca in posnema zvoke, opisane v pesmi.
2. Aliteracija :Ponavljanje istega začetnega soglasnika v vrstici poezije, kot je "Gozdovi so bili divji in čudoviti." Aliteracija pesmi doda muzikalnost in poudarek ter poudari pomen ponavljajočih se besed ali fraz.
3. Asonanca :Ponavljanje istega samoglasnika v vrstici poezije, kot je "The breeze blod through the trees." Asonanca ustvarja občutek harmonije in enotnosti v pesmi ter povezuje besede in besedne zveze, tudi če se ne začnejo z istim soglasnikom.
4. Sozvočje :Ponavljanje istega soglasnika v vrstici poezije, vendar ne nujno na začetku besed, kot je "Njeno srce je divjalo z divjim utripom." Sozvočje lahko ustvari občutek ritma in toka ter pesmi doda globino in teksturo.
5. Rima :Ponavljanje podobnih zvokov na koncu vrstic poezije, kot je "Mačka je sedela na preprogi." Rime ustvarjajo občutek za ritem, strukturo in muzikalnost, zaradi česar je pesem bolj nepozabna in prijetna za uho.
6. Ritem in meter :Vzorec naglašenih in nenaglašenih zlogov v pesmi. S skrbno postavitvijo metra lahko pesniki ustvarijo določen tempo, razpoloženje in čustveni učinek.
7. Kakofonija :Namerna uporaba ostrih, neskladnih zvokov za ustvarjanje občutka kaosa, zmede ali vznemirjenosti. Na primer, "Mestne ulice so grmele od nenehne kakofonije avtomobilov, siren in hrupa gradbenih del."
8. Evfonija :Uporaba prijetnih, harmoničnih zvokov za vzbuditev občutka lepote, miru ali spokojnosti. Na primer:"Nežni zefir je šepetal skozi šelesteče listje in ustvarjal pomirjujočo evfonijo, ki je zazibala dušo."
S spretno uporabo zvočnih naprav pesniki ustvarjajo slušne izkušnje, ki dopolnjujejo in krepijo pomen pesmi. Te naprave zajamejo bistvo subjekta, čustev in vzdušja, prikazanega v pesmi, ter pustijo trajen vpliv na bralčevo čutno zaznavo in čustveni odziv.