Začetek:Pesem se začne z občutkom melanholije in resignacije. Govornik objokuje minevanje časa in neizogibno bližanje smrti ter se primerja s poletnim dnevom, ki počasi izginja. Razpoloženje je žalost in sprejemanje smrtnosti.
Konec:V nasprotju z mračnim tonom na začetku dobi konec pesmi bolj pozitiven in upanja poln ton. Govorca najde tolažba v ideji, da bo njegova ljubezen do osebe, ki je naslovljena v pesmi, preživela po smrti in živela naprej, tudi ko bo njegovo fizično telo propadlo. Ta sprememba razpoloženja nakazuje občutek transcendence in moč ljubezni, da premaga meje smrtnosti.