> Mraz
> _Hans Christian Andersen_
>
> Na oknu v mesečini
> Mraz je potegnil skozi noč,
> Z lahkotno in čudovito roko,
> Drevesa in stolpi tako veliki,
> In most skozi trsje
> Na grad sredi plevela,
> Vse tako čudovito pošteno.
>
> Ko sije jutranje sonce,
> Vse te domislice upadajo;
> Potem vidimo, kaj ostane
> Te slike bolečin:
> Samo kapljice vode
> Na oknu tako osamljeno,
> Iz meglenega zraka strdi.
>
> Kaj je bilo čudovito in svetlo
> V svetli bledi mesečini,
> Zdaj ni nič drugega kot madež,
> In njegova lepota je pozabljena,
> Ko v okenski okvir,
> V sončnem zlatem plamenu,
> Precej se raztopi.