Pesem se začne s podrobnim opisom zimske pokrajine, za katero so značilna zamrznjena jezera in gola drevesa, ki trepetajo v mrazu. Nicholls uporablja čutne podobe, da prikliče atmosfero, in uporablja fraze, kot sta "dih zime" in "tišina zamrznjenega sveta". Občutek tišine in tišine v naravi ustvarja kontemplativen ton, ki vabi bralce, da se ustavijo in razmislijo o večjih temah, ki jih predlaga pesem.
Ko govorca opazujeta zimsko pokrajino, jima misli odtavajo proti minevajočemu času. Opažajo, da se dnevi krajšajo, noči pa daljšajo, kar simbolizira neizprosen napredek časa. Ta ugotovitev spodbudi govorca k razmišljanju o lastni smrtnosti in kratkosti življenja. Vrstica »Vsi smo sence, ki gremo skozi sneg« poudarja minljivo naravo človeškega obstoja in nas primerja z minljivimi sencami na ozadju življenja.
Govornik nato nadaljuje z razmišljanjem o ciklični naravi življenja, pri čemer uporabi analogijo vrtečega se kolesa, ki simbolizira nenehni cikel rojstva, rasti, propadanja in ponovnega rojstva. Ta podoba namiguje na idejo večnega vračanja, kjer se minevanje enega letnega časa sčasoma umakne mestu obnovitvi pomladi, kar namiguje na občutek upanja sredi melanholije.
Pesem se zaključi z govorcem, ki objame zimski čas in najde tolažbo v lepoti, ki jo ponuja. Priznavajo krutost in izzive, ki jih prinaša zima, a tudi v mrazu najdejo trenutke miru in spokojnosti. Zadnja vrstica, "Zima, ti si moj sovražnik in moj prijatelj," povzema kompleksen odnos ljudi do spreminjajočih se letnih časov, v njih pa najdemo tako stisko kot tolažbo.
Na splošno je »Zima« Judith Nicholls pesem, ki spodbuja razmišljanje in razmislek, ki raziskuje teme minljivosti, smrtnosti in ciklične narave obstoja. Nicholls uporablja žive podobe in simboliko, da ustvari bogato čutno izkušnjo, ki globoko odmeva pri bralcih in jih spodbudi k razmišljanju o svojem mestu v prostranosti časa.