Begay razmišlja tudi o življenjskih ciklih in medsebojni povezanosti vseh živih bitij. Potegne vzporednico med spomladanskim dežjem, ki hrani zemljo, in solzami veselja, ki so jih točili njegovi predniki, kar nakazuje, da ima zemlja sama po sebi globok čustveni in duhovni pomen.
Pesem zaznamujeta čut spoštovanja do naravnega sveta in razumevanje njegovega občutljivega ravnovesja. Begay spodbuja bralce, naj cenijo in varujejo lepoto puščave ter naj cenijo preproste čudeže narave.