Pesem je strukturirana kot serija kratkih, evokativnih kitic, od katerih vsaka predstavlja drugačen pogled na zadevno fotografijo. Govornik začne z opisom same fotografije, pri čemer opazi njeno zbledelo kakovost in način, kako se zdi, da ujame trenutek, ki je bil zamrznjen v času. Nato razmišljajo o ljudeh, upodobljenih na fotografiji, vključno z mlado žensko, ki je v središču slike.
Ko pesem napreduje, postanejo govorčeve misli in občutki o fotografiji bolj osebni in introspektivni. Upoštevajo minevanje časa in način, kako fotografija služi kot opomin na njihovo lastno smrtnost. Razmišljajo tudi o kompleksni naravi spomina in o tem, kako je lahko tako vir tolažbe kot vir bolečine.
Pesem se konča tako, da govornik izrazi občutek hrepenenja in obžalovanja po preteklosti, a tudi občutek sprejetosti in razumevanja. Fotografija postane simbol minljivosti življenja in grenko-sladke lepote spomina.