Govorka je ženska in se zaveda, da jo opazujejo medvedi. Zaradi tega se počuti neprijetno in začne razmišljati o odnosu med ljudmi in živalmi. Zaveda se, da smo ljudje nagnjeni k temu, da živali objektiviziramo in jih vidimo le kot objekte radovednosti ali strahu. To je v nasprotju z medvedi, ki se zdi, da se bolj zavedajo govorke in njene prisotnosti.
Medvedi predstavljajo vir moči za govorca. Vleče jo k njim, čeprav se jih boji. Medvedi namreč predstavljajo divji, neukročeni del narave, ki ga je človek izgubil. Govornik se tudi zaveda, da so medvedi ranljivi in da jih človek ogroža. Zaradi tega se počuti odgovorno za medvede in jih je odločena zaščititi.
Govornik se zaveda tudi napetosti med ljudmi in živalmi ter različnih pogledov na naravni svet. Govorec je naravoslovec in na medvede gleda kot na del naravnega sveta, ostali obiskovalci pa nanje gledajo kot na tujce. Govorec se lahko poistoveti z medvedi tudi zaradi skupnih izkušenj ujetništva in opazovanja, medtem ko ostali obiskovalci tega ne zmorejo.
Pesem nakazuje, da lahko s ponovnim stikom z divjim, neukročenim delom narave, ki ga predstavljajo medvedi, najdemo moč, odpornost in zdravljenje. Pesem nas poziva k spoštovanju in zaščiti živali ter k priznanju naše povezanosti z naravo.